Praško pokopališče: fikcija, bolj resnična od resnice

Praško pokopališče: fikcija, bolj resnična od resnice

Konteksti (Tomaž Bešter), 19. november 2013 ― Medtem, ko potovanje skozi čas in prostor najlažje steče v izvrstnih knjigah, je v resnici najtežje odmera ravno pravšnje količine svobode, ki jo ima pisatelj, da svoje junake pošlje na to potovanje. Ecova knjiga Praško pokopališče me je prisilila v razmišljanje o tej zgornji povedi. Mogoče bolj, kot glede česar koli drugega. Svoboda, ki jo imaš, ko pišeš in ko ti nihče ne drug ne govori, kaj, kako in o čem boš pisal. Pa ne gre za prisilo, gre za svobode tega, kar bi parafrazirali nekaj bolj znanega, ko bi rekli: nihče ne more tvoje zgodbe napisati, razen tebe. Pa vendarle iztek ni vedno navdušujoč. Ta svoboda je marsikdaj prehuda in ne gre. Brez vodil je vsekakor težje kot z njimi. In zato je tako malo avtorjev tudi zelo dobrih avtorjev. In zakaj me je ravno Ecova knjiga spravila sem?(vir slike: mladinska.com)Praško pokopališče bo marsikomu naporna knjiga. Tudi sam sem občasno lovil svoje misli, ko sem jo bral. Gre za to, da je knjiga napisana čisto v ecovski maniri. Če ne bi vedel, d

Inferno: turistični triler

Konteksti (Tomaž Bešter), 9. november 2013 ― Seveda sem se lotil novega Browna. Zakaj se ga ne bi? Mogoče zato, ker obstaja mnogo boljših knjig? Ne, to ni pravi razlog, ki bi me odvrnil od branja. In tudi kak drug razlog, ki sem ga slišal, ni pravi. Marsikaterega od podobnih razlogov tudi sam kdaj navržem komu drugemu, a v osnovi mi je za to kasneje vedno kar malo žal. Pri branju Brownovih bestsellerjev ima bralec občutek, da se cel kup stvari odvija v tem metaokolju branja, včasih se jih sploh ne zaveda najbolje. Ko berem komentarje na družbenih omrežjih, pa stroge kritiške ocene in spremljam debate med kolegi, je v mojem mehurčku očitno prisotno mnenje, da je Brown populistični pisatelj, ki služi z lepimi podobami, a s stavki, ki v literarnem oziru nimajo prav nobene vrednosti. Skratka, da gre kvečjemu za mainstream branje, s katerim resen bralec ne bi smel imeti opravka. Ker je to izguba časa in ker je veliko drugega, bolj kvalitetnega na voljo. V resnici, ko dobro pomislim, marsikaj od tega tudi drži, a ne morem se znebiti ob
Sedem minut čez polnoč: boj s svojim vratarjem

Sedem minut čez polnoč: boj s svojim vratarjem

Konteksti (Tomaž Bešter), 25. oktober 2013 ― Branja, ki so zadnjih štirinajst dni spremljala moja pota, so bila bolj kot ne v prvi vrsti mladinska branja. Torej branja literature, kjer so glavni junaki mladi. In ki s svojo problemsko naravnanostjo težijo k propedevtični vlogi, ki jo lahko nosi knjiga pri razumevanju sveta ter izgradnji odnosov do vseh resnih mimobežnih življenjskih situacij, ki se lahko zaletijo vanje. V predvsem mlade bralce, ki bodo v enakoletju junakov iz teh knjig, našli nekaj, kar jih bo nagovorilo. In pustilo brez sape. Vse, kar sem v tem kratkem obdobju prebral, je bilo izjemno močnega okusa. Mnogokrat premočnega. Pa ne le prebral. Uspelo mi je vmes pobegniti tudi v kino, kjer sva videla Razrednega sovražnika, ki je ravno tako šoker, ki ponuja izkušnjo boja z resno situacijo. Zopet sem bil sezut. Tako sedaj lahko strnem misli ob vsem tem in ponudim povabilo k branju za še eno delo, ki je presežek in ponuja uvid v marsikaj.(vir slike: emka.si)Tokrat sem, zelo dovzeten za priporočila ljudi, ki jim verjamem,

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Konteksti (Tomaž Bešter), 20. oktober 2013 ― Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i
Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Konteksti (Tomaž Bešter), 11. oktober 2013 ― Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite.Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful. Javier Bardem je odigral carsko.S takšno silovitostjo zadane tudi

Fazanarji: ob bok ostalim Skandinavcem

Konteksti (Tomaž Bešter), 25. september 2013 ― Jussi Adler-Olsen je pisec kriminalk, ki mu geografsko okolje ponuja izjemno bogato tradicijo skandinavskega detektivskega romana. Ker se v domači knjižnici nisem uspel pravočasno dokopati do prvega prevoda njegovih del, ki nosi naslov Komora, sem se lotil drugega. Drugega hkrati tudi v njegovi seriji krimičev, ki se fokusirajo na primere Oddelka Q. A nič hudega, ta serija je napisana, očitno podobno kot Nesbojeva dela o Harryju Holeu, tako, da zlahka bereš katero koli delo, brez da bi tvoje nepoznavanje vsebine prejšnjih del storilo kaj hudega razumevanju prebranega.(vir slike: emka.si)Ja, nasploh pri kriminalkah sta rdeča nit in fokus, ki jo suspenz zna pričarati, bistvenega pomena za uživanje v prebranemu. Če je preveč zastranitev, je to že problem. Če je prevelik kaos ljudi, motivov in lokacij, prav tako. Sploh pa je problem, če se zgodba dosti naslanja na prejšnjo, predhodno zgodbo v seriji. In da nikjer na ovoju knjige tega ni napisanega. potem kolneš in ugibaš. Tudi takšne izkuš
In v gorah odzvanja: mimo časa in mimo meja

In v gorah odzvanja: mimo časa in mimo meja

Konteksti (Tomaž Bešter), 17. september 2013 ― Pričakovanj polna glava pokuka v sobo, kjer se pogled lahko ustavi na mnogih malenkostih. Vse so namreč zanimive in vabijo z nečim, kar privlači. Nekatere zato, ker so poznane in so le slikane v drugačni luči, pa te pritegne tista posebna senca, ki je na njej do sedaj nisi opazil; druge zato, ker o njih nimaš pojma in se rad zapleteš v ples pred maliki radovednosti, kjer navdušenje nad novim ne bo nikoli umrlo. V tej sobi je veliko ljudi in vsak od njih ima nekaj pripomb, a bolj navdušen si nad okni in vrati. Vleče te k njim, potegne te skozi prva in onkraj občutka, ko si z eno nogo v prejšnji sobi, z drugo pa tipaš novo, je odprtost v nova razmerja, novo družbo, nove navade, nova veselja in nova razočaranja. Podrobnosti, ki niso več malenkosti, so tudi tu vredne občudovanja. Pa te pot pelje skozi nova vrata in nato zopet skozi nova vrata, a vsakokrat se dokaj hitro lahko ozreš nazaj. Ali včasih tudi naprej. V sobe, kjer si bil in družbe, ki si jim prisluškoval tam. In si želiš, da bi

Kukavičje jajce: branje sage o Strugarjevih

Konteksti (Tomaž Bešter), 9. september 2013 ― O Preglovem romanu Kukavičje jajce imam nekoliko mešano mnenje. Že kak teden nazaj sem zaključil z branjem in od takrat se trudim zbrati razmislek o tem delu. Običajno po nekaj dnevih s prebranim gradivom nimam težav, lepo je prebavljeno in o njem ni problema pisati. Pri Kukavičjem jajcu ni šlo tako gladko.Predvsem bi o romanu Kukavičje jajce lahko zapisal to, da se avtorju vsekakor pozna ogromna kilometrina pisanja. Po širjavah sveta Strugarjevih, o katerih piše, krmili kot izkušen voznik, ki te pelje na dopust nekam, kamor dobro pozna pot in vse postanke, zraven pa ve, kdaj mora napolniti gorivo, da ti ga ne zmanjka do cilja. Ja, Pregl zna pisati. Lepota vse tragedije, ki lahko spremlja tri generacije neke družine in tragičnost vsega lepega, kar se jim je pripetilo v zadnjih 60-70 letih je spisal z velikim občutkom, kjer se ne nič ne zdi preveč odveč.(vir slike: bukla.si)Bralec se pelje po poti, ki opisuje življenje najstarejšega Strugarja, težkega načina življenja, ki ga je skubila
še novic